Končujem popoldansko izmeno, okna je prekrila tema in na hodniku, kjer se je še pred nekaj urami odvijala cirkuška predstava, zdaj plešejo le še duhovi.

Prijazne kuharice so mi prihranile dve sarmi, ki ju kljub temu, da me po zelju rado napenja zmažem kot sestradana hijena. Saj bom kmalu doma.

Z dvigalom se spuščam do tretje kleti, ki je le nadstropje nad peklom. Tam imamo tisti z minimalcem garderobo. Palčki minimalčki si pravimo. Čeprav smo tako daleč od ostalih garderob, da bolj spominjamo na gobavce.

Pot do tja je dolga in tokrat me zelje ukani, ter napade črevesje v slogu blitzkriega. Slednje izgubi bitko in izdihne skozi moje hlače. Prdnem, se ne podelam, da ne bo pomote.

Počutim se lažjega in želim čimprej domov, ker se mi dozdeva, da zna biti naslednji juriš še močnejši.

Prepričan iz izkušenj, da bom ob prihodu v klet ob tej uri povsem sam, se ne sekiram preveč okoli vonja. Saj se bo že razluftalo.

Vrata se odprejo in šokantno pred njimi stoji ena od snežilk, ki je očitno pohitela v nočno izmeno.

Fak. Fak. Fak. 

Sramota.

Ooo fant pa ti si još ovdje, ajde brzo kuči dok te ne uvati kiša.

Šibam ja Mirsada, sramežljivo odvrnem, najraje pa bi odšel še tisto nadstropje nižje, da se nikoli ne vrnem.

Vrata dvigala z Mirsado v njem se zaprejo.

Od tega nemilega dogodka je minilo že nekaj časa in s slednjo se vselej lepo pozdraviva.

Ampak oba nekje v sebi veva, da je med nama smrdljiva skrivnost.

Črni Kos