Na svetlem polju pšenični klas je dozorel,
njegov vonj privablja smeh in srečo,
dete igrivo se ob njem igralo,
sanjavo se zazrlo v morje valovito.

Vetrc nežno ga zaziblje v ples,
sprva nežno, potem pa silovito.

Oči igrive zro ples klasja in se skušajo vživeti v igro to.
Vetrc z svojo harmonijo ustvarja,
 ples postane zavit v sijajno svilo,
kjer plesalci so krasotci,
nekje stopajo lahkotno in ponosno,
nekje hitro silovito in vse to zavito v zlato svilo,
vendar to je nekaterim očem zmerom skrito.

In oči zvedave zro to igro.

Igra požene dete v to igro, gleda klasje,
vonja se naužije, njegove roke ustvarjajo to igro.

 Čas se ustavi, samo zlato morje, sama sreča, v tem trenutku je na tem svetu.

In v tem svetu fant zvedavi se poganja,
v svetlem gozdu klasja ustvarja, ples mladosti, poln sreče, radosti.

Tako čas mineva, v zlatem klasju pesem odmeva, tako čas mineva.

Tako kot vse na tem svetu s časom se izgublja, tako tudi veter svojo moč izgublja,
tako zlato morje umirilo svoje plimovanje, počasi nežno podalo se na svoje spanje.

Samo v klasju srce silovito, ihteče, spremljalo je to igro,
nežno se umirilo, da ne bi motilo to kar svet ustvarja, harmonije sreče.

In nato pogled se zazrl je v bleščeči nebeški svod,
pogled zvedav svetlečo zvezdno cesto je zaznal,
zlata cesta se v soju mesečine iskri,
oči zvedave odkrivajo tančice zvezd sijočih in
tako čas mineva

in srce se vzradosti in zala misel ga oblije, da neskončnost sijajna s svojim zlatom srce nam prežema.

francitraven