Podobno kot si včasih

nehote obraz umijem

pred rokami,

predhodno sovražim

čisto po tiho –

ljudi, za katere vem,

da v sebi nosijo eksploziv.

Ker časa v resnici ni

in se je vsa groza nekje, nekje blizu,

že izživela

in ker sem trenutno šele v 3. nadstropju,

je edino, kar čutim,

sevanje,

ki po stopnicah kaplja

postopoma

(kot poplava, za katero se ne bo javil

noben študent

in nato še

nobena čistilka).

Ko hodim na faks,

je na ulicah nekam veliko golobov,

glede na to,

da so bivšemu umirali

kar naprej –

je pa res, da sem njemu umrla tudi jaz

(morda tudi zame drugim govori,

da me je raztrgala mačka).

Če bi golob poskušal požreti drobovje

zbite mačke,

bi potencialno jedel proteine

svojega otroka?

Brutalno –

telefon že zvoni,

predstaviti ji moram pomislek

(seveda ne ta, pa še vseeno).

Ne javi se.

Ko ona ugasne, se potopi

54 ladij –

včasih pozabim, da nimajo vsi ljudje pravice

biti izgubljeni.

Eva Šubic