Pod krošnjami tvojega vesolja
Za malo bi ponovno verjela in vstopila v krog sanj, kjer se zbira vsa moja nasičenost.
Tu se sprašujem, ali je vse, kar v njem je, moje.
Stegnem roke pred seboj in pričnem plesati valček.
Plešem, ko moj svet joče pod oddaljenimi krošnjami tvojega vesolja.
Vrtim se dalje, neozirajoč.
Želiš, da otrpnem, okamenim, obstanem.
Ker veš, da mi ne moreš slediti.
Ti kar pleši valček. Ne oziraj se na statiste.
Verzi se prelivajo v občutenje globin, kjer se zbistri tudi tisto, kar plaši med plesnimi koraki. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
- 19. 11. 2024 ob 20:34
- Prebrano 239 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 93.26