Čudovit naš gozdni svet
in trume sestradanih ljudi,
ki se že zgodaj zjutraj v ta gozd zapodi.

Gobe, kostanji, jagode in borovnice,
poberejo tudi strupene zeli
vse kar si tisti trenutek
njihovo srce zaželi.

Potem se to kuha in cmari
in na soncu ali v pečici suši.
V omake ali v kozarce se vlaga,
z gobami, ki jih pravzaprav ne poznajo
svoje najboljše goste pogostijo.

V nemar je govoriti in se še jeziti,
da so potem tu na delu zdravniki
in na žalost marsikdaj tudi grobarji.
Zato bi vsaj na začetku kazalo,
se z nekom, ki ve kaj dela,
v gozd po sadeže in prave zeli zapoditi.

Tomaž Jevšenak