Prvi spanec

po noči najine Združitve

(podnaslov)

Spala, sanjala,

se zbudila vsa potna.

Mar res sva Vse to počela?

S prepovedanih vrtov koruzo žela?

Nenavadna izbira.

Hm, s teboj... -

pa tak' lepo!

Le kaj pa mi je prej bilo.

Da ugledala nisem te izbire Ključ!

Vesolje udarilo me direkt po buč'!

Tvojega Uma barve, pisana Znanja,

igriva Duha Spoznanja,

tuja meni na Oko,

do sedaj nema za moje Uho.

No, je kar je.

Pa zagrizimo še globlje,

v ta Sadež pregrehe,

v iskanju - nič več in nič manj -

kot ultimativne Utehe.

Čemu me prešinila

nesramna misel,

da s tabo leči je grdo?

Čemu sramuje se telo?

Kot bi lupina tvoja se stopila,

ko sva v Strasti se ljubila,

prvič še čutila teža se strahu,

a v drugo že zapela kot v Snu.

Nežno se zibala in majala,

trebušne metuljčke kravžljala,

nočne uspavanke šep'tala.

Kar sprva bil je - šok,

V drugo od samega olajšanja - preskok,

kot ob rojstvu otroka - jok,

ki iz spanja prebudi,

v dan iz temne te noči,

iz varnosti na plano pomnoži,

vse jasne Zvezdice Neba,

pripelje h posteljici tega Sna,

do hrepenečega Srca,

tvojega pa mojega Zlata,

saj Eno sta postala zdaj oba.

Za ta Trenutek bežen,

neskončno mil in nežen,

ki s seboj nosila bi ga skos,

ko le ne bi ločeval naju Ponos.

Devina