OSAMLJENA
Leto se stiska,
po zimi diši,
kratki so dnevi,
iz oblakov prši.
Na tisoče lučk
razbija sivino,
povsod vse žari,
da pričara toplino.
Izložbe izbrano
so okrašene,
police bogato
povsod založene.
Misel zaplava
ji daleč nazaj,
v praznične dni,
ki ne bo jih nazaj.
Prazniki nekdaj
bili so ji vse,
nestrpno čakalo
jih je njé srce.
Zdaj skrušeno hodi,
za nič ji ni mar,
samotna šepeče:
Pridi hitro, jánuar.
O, da bi se znali okoli sebe ozreti
in koga osamljenega za praznike objeti!
Lepa!
Mnogo je osamljenih, ki se jih nihče ne spomni in se ne čutijo ljubljene. Zanje so prazniki vedno boleči.
Hvala Ronja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 19. 11. 2024 ob 05:34
- Prebrano 226 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 123.44