VEČNA ZVESTOBA
Ovita je v puhaste koprene,
skozi veke zaspane svetloba jo drami,
jutro s poljubom ji vrata odpira,
pahljačo izzivov razpira.
Meglice se skrivajo, z vetrom lovijo,
igrajo, smejijo ji šepetajo,
vse tisto kar čuti, skrito v daljavi.
Vsak dan jo zbuja, uspava, razvaja,
podarja ji žarke ko v noči jo boža.
Ona, ne glede na vreme, le sprejema.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 18. 11. 2024 ob 17:11
- Prebrano 135 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 38.78
