Daleč predaleč za hribom devetim,
za reko Deročno in gozdom desetim,
za jamo Kapnenko in morjem Globokim,
in dalje in dlje še za travnikom Poljkim,
naprej od dežele Sanjarke barvite.
Naprej od Fantàzije v megle ovite,
se stikala gora mogočna j' v nebo
najvišja in strma, obdana z vodó.

Človeški korak
in niti živalski
po gori skrivnostni
ni stopal ne šel

Iz gore prekrasen razgled je odpiral
se - v Širje je širil in z Daljo sovpadal.
Prav vsaki kotiček se, matere Zemlje,
je videl z vrhov tam, dol z gore Kaménje.
Najmanjše, veliko, pa blizu in daleč
razgled le v presežkih, od mnogega največ.
Nič skrito ostalo ni; noč niti dan,
navpično, v globinah, ne gozd ne raván.

Sever se z jugom
Vzhod pa z zahodom
na vrhu mogočne
Kaménje je stikal

A zgoraj, glej! Prav nenavadna partìja
vsa združena redno je, stalna Bratnìja.
Kopasti, štrenasti, kepasti, puhasti
Pernati, Zmrznjenčki in debeluhasti.
Majhni in srednji, veliki, pa pravljični,
črni in sivi, pa beli, in mavrični.
Takšni z obrobo iz sončne pozlate
Tja privihrajo, nebesne zaplate:

Veseli oblaki
vsi so objeti
vedno prišli vkup
ni manjkal nihče

Bilo je veselja, bilo je vršanja,
novic, spraševanja, pripòvedovanja.
Se bliskalo je, in pihàlo, grmelo,
od zgodb vseh nevihtarjev je kar bobnelo.
Snežni potihem so zgodbe razlagali
Slojasti glasno tulili, kar žagali.
Pravljičar vsak bi se razveselil
če zgodbic njih za uho bi dobil.

Po vrsti so govorili
pripovedovali
kaj kdo je videl
kaj nov'ga spoznal

Oblaki, vetrovi so v teh zborovanjih
razglabljali vneto, kaj na potovanjih
so vse doživeli in dobre novice
med sabo delili, poslali med ptice.
Da pesmi veselja ljudem bi žgolele
otrokom, odraslim o dobrem zapele.
V budnico pisano, samskim poljub.
pesnikom rime in žalostnim up.

Nekaj prigod sem uspela dobiti in
kakšno bi z vami želela deliti.
Vse zanimive, kar nekaj jih vem
kje sem jih slišala - rečti ne smem.

Maša GL