
Na trhlih nogah človeštvo se ziblje,
ni več kot bilo je, kam vse se nagiblje?
Narava spreminja dolgoletni obraz,
požari, povodnji, uničjejo nas ...
Neznane živali povsod se množijo,
avtohtonim domačim prostor kratijo.
Mogočna drevesa propadajo v gozdu,
tujerodne rastline so na pohodu.
Meje se brišejo, ljudstvo se meša,
nenehno nasilje države pretresa.
V srcu nas stiska, ko zremo v svet,
globalni načrt prav zares je preklet!
Nevarno so temelji se zamajáli,
človek se vpraša: Kje bomo pristali?
Tudi jaz upam na najboljše. Negotovi časi so in tako zelo dvolični. Blaginja in nemir. Vsega preveč.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!