
Sestra čaka,
bratec plaka.
"Daj pohiti,
mor'mo iti."
"Ne, ne grem,
jaz tu ostanem,
svojo mami
hočem zraven!"
Ura teče,
nič ne reče,
tika, taka,
nič ne čaka...
Očku kufer
se je dvignil,
se zasuče
kot bi mignil.
Fantíču jezno
strese hlače,
kakšna zmeda,
še bolj pláče!
Dan za dnem
v noriji hudi,
da bi kdo ne bil
v zamudi.
Cela hiša
je v nervozi,
preden avto
jih razvozi.
A kaj hoč'mo,
šola, služba
in po cestah
strašna 'gužva'.
Mami, očka
in ostali,
kar doma bi
kdaj ostali.
Še kakoooooo poznano tole. Kufer dvigne, pisker tudi ...
Midva z možem sva ugotovila, da so bile najine dame zjutraj pred vrtcem vedno grozno žejne od cele noči. Ko smo uvedli obvezen čaj z limono in medom (popit še v pižami), je šlo dosti lažje in hitreje. Jest niso mogle zjutraj, jim ni pasalo. Sladek čaj je bil pa terna.
Enako smo potem delali, ko smo šli ponje v vrtec: s seboj za pit in takoj dat v rokico, še preden se je preobula.
Upam, da komu pride prav tale komentar. ☆☆
Vsak po svoje se prebija skozi vsakdan in išče rešitve... Dejstvo pa je, da so v današnji družbi zelo na udaru mlade družine, mladina in otroci. Naša prihodnost!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!