
Zapišem verz začetni, ki soneta
je novega navdih mi kot obljubo
podaril neko pozno uro, (tu bo
še dela dosti treba, da izpeta
bo pesem ta, morda še mesce, leta),
in grem zdaj spat, ves blažen kot s poljubom
na ustnicah zaspim, zamotan v bubo
in sanjam sanje vsakega poeta;
pod prste gledam mojstru, ki ustvarja
namesto mene moj sonet bodoči
in berem, čudim se in solze točim
nad sleherno zapisano vrstico-
rad bi dojel to sanjsko govorico,
a v tem že jutranja zbudi me zarja ...
ko človek že sanja poezijo
vidim pa, da si si zapomnil :)
Lepe sonetne sanje, verjamem vanje!
Lp, Caki
Bravo. Hlepenje po navdihu rodi krasne sonetne variacije ...
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!