Nimam časa, da časa ne bí imel
Imam tebe.
Slačim tvoj sedanjik v moji senožeti.
Ob plesu senc po kreču,
vidim žarjavo zvezd —
sonce je že zdavnaj v črnini potonílo.
Tišina plazi v vse pore —
molčim.
Vse je tako potihem lépo.
Čas samo za naju.
Malo ga ukradem zase —
izsesam ga iz kosti.
Brez tebe imam samoto —
razpira se v razpoko.
Strmoglavljam vanjo —
lepi se mi na telo,
oblačila so že kakor mavec —
treščim kakor kamen v
najin, že razpadli, čas.
Dobrodošel na Pesem si, Janez, lepo, da si se nam pridružil - odlična pesem, zmotijo me le stični pomišljaji ali vezaji(?)
Lp, Ana
Ana pozdravljena;
pomišljaje uporabljam namesto ";", za katere sodim, da ne sodijo v poezijo.
Lp, Janez
Vendar, ali niso pomišljaji nestični?
Lp, Ana
Pri pisanju poezije se trudim, da so verzi čimbolj pretočni in razumljivi.
V konkretnih primerih kjer razumem podpičje kot "premehko" (nasploh se podpičij izogibam, saj lahko vplivajo na slabšo pretočnost in razumljivost besedil), piko pa kot "pretrdo" ločitev v besedilu, sem se odločil za nestični pomišljaj. Ta, po mojih razmišljanih, nakazuje nekakšen prelom, ki je "trši" od podpičja in ni tako dokončen kot pika.
Najverjetneje pomišljaji niso uporabljeni v skadu s slovničnimi pravili, mnenja pa sem, da naj poezija v prvi vrsti sledi pravilom sintakse.
Lp, Janez
Ana, še enkrat sem pregledal objavljeno pesem: nekateri pomišljaji so stični - napaka. Sem popravil.
Lp, janez
Odlično, čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Dreu
- 15. 11. 2024 ob 08:46
- Prebrano 279 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 130.45