
Pride dan, ko sem ubrana s sabo, svetom in vsem.
Pride tudi tak, ko kleca korak in me poln vseh nezgod skoraj zrine čez rob.
Poiščem nekaj za pod zob in se spravim v svoj kot.
Malce se umirim, da lažje zaspim.
In čez noč zberem moč, da spet:
Pride dan...
Da, takšno je tisto osnovno življenje; a potem pride vmes kakšna iskrica in v ponavljanko se vrine nekaj drugačnih stihov.
Res. Eno takšno sinusno nihanje. Malo gor, malo dol.
Realna in lepa. Najdem se v njej.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Ronja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!