In kot oseba, ki je eno leto študirala

psihologijo, kaj bi svetovala osebi, ki –

in tako za eno noč postaneš

usoda, ki si jo na oltarju daroval

Bogovom,

odvržen plašč v času,

ko si se bal odgovorov, obodov perl

rožnega venca –

čakal si na polfinale

boja, za katerega nisi bil prepričan,

če se je sploh začel.

Vse pesmi so sprva grobe

in, ko jih izpilimo, postanejo

še bolj grobe.

Vsak teritorij je zaznamovan

s pasjo scalino,

z žensko menarho

in nato še

z moškimi Esmarchovimi

odvezami –

vsi služimo pokoro

umrlim

ali večno živečim

(kdo bi vedel).

Eva Šubic