Osamljena lica desetletje brez solz,

sramežljiva minljivost, ker ji dvorim z verzi.

Samozavestno te osvajam v usnjeni jakni,

pod njo pa tli negotovost.

Zato ti podarim šopek iz rož, zacvetelih na lažeh.

Moram biti močen.

Samoto pozdravljam nasmejan,

ranljivosti ne pozna moj slovar.

Skozi cinizem flirtam s smrtjo,

upanje je zaprto na podstrešju resnice.

Močen sem.

Ne hrepenim več po ponosu, ki je ostal zakopan v neizrečenih besedah,

objemi so postali predragi.

S praznimi žepi kupujem svobodo,

s pivom utapljam otroka v sebi.

Tako zelo zelo sem močen.

Otroka, ki ne bo nikoli dočakal, da bi bil dovolj.

Črni Kos