za Abrama

Tja v list premočen zdaj potiskam dušo,
in srage slane pečejo po licih,
je moja pesem prazen nič pri stricih,
ki s kritiko me tlačijo pod rušo.

Ubogi pesnik sem, le rimat' hočem,
le pel bi svoje, ne želim učiti
in moj namen je biti, ne ubiti;
nikomur stihov svojih vsilit' nočem.

Naj bere ta, ki ni mu škoda časa
za en vpogled v res kratko misel mojo,
čeprav se pesem dolga zdi klobasa.

Zasluti naj, da le z razlago svojo
spozna, če verz mu skromni kaj prinaša.
Naj sam povzema, drugi zanj ne bojo*.


opombica: *bojo= bodo, zaradi rime , seveda :)))

Lidija Brezavšček - kočijaž