
Veter je upočasnil korake, ker
Ona se zopet izgublja v svojem vesolju.
Zaklinja demone
v zamegljenih templjih išče
osamljeno volkuljo in
odtise izgubljenih stopinj.
Utaplja se v beli peni oceana.
Ogledalo še ne kaže goreče
sveče, a sluti njeno plapolanje.
V razdvojenost ji meša
opijate obrednih kadil, da
ne razloči več realnosti od fantazije.
Med pogrezanjem v megleni nič,
vihravo sklepa prijateljstva z
zvezdami, s črnimi luknjami,
z vsem onostranim življenjem.
Želi, da ji odstopijo drobec svobode,
da jo sprejmejo, dovolijo da se razlije.
A jo še vleče nazaj -
ker tam je Veter upočasnil korak in
čaka, ker ljubi vonj Njenih las,
ljubi nasmeške, ko ji šepeta na ušesa.
In zelo mu je všeč način, kako se
skloni in pobere čepico.
Pesem, ki te s svojo metaforo nedvomno potegne v razmislek, se te dotakne in te osvoji. Ni kaj, Poetesa Marija, vredno se je potruditi, da se ti lepo usede med sprehodom skozi verze.
Prijeten dan ti želim,
Sašo
Dolgo sem se čudil izjavam visoko posvečenih,
da je ta svet "iluzija," zdaj ko sem prestopil
tudi to "dvoumno stopnico" doumevam,
da bo kar držalo, kajti smrt je le
megla nedovršenih prepričanj,
kot sen je v katerem sem
vsak dan in to nujno,
sicer bi bil povsem
brez moči.
Ko te drži le še bilka nečesa
Šel bi a ne gre
Nekam tja a ne še
Tu in tam
Nikjer a povsod
Bogata beseda, v jasnem in meglenem.
☆☆☆☆☆☆☆☆
Tu se najdemo ... in smo.
Čestitke, lp, caki
Vedno znova se pojavljajo "razmerja", zato tudi razmišljanja ali morda "oživiti razmerja", ali pa vseeno ostati na distanci, kar pa je skoraj nemogoče, saj se nas vse, nekje v naših globinah, dotakne. Se potem tudi v tej razdvojenosti raje odmikamo? Čestitke!
Mislim pa, da manjka vejica na koncu verza "Zaklinja demone,".
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!