
Je sonce sijalo in grelo poti
so rože v pisanih barvah cvetele
trava je sočna vabila me
in ptice so najlepše pesmi zapele
V travi ležala sem s toplino srca
in grela se s tabo v ljubezni prevroči
nasmeh je krasil moj srečni obraz
in tvoj je bil srečen v tej davni noči
Oči so te moje neskončno grele
roke objemale vse do neba
želela sem s tabo poleteti v daljave
da iskra se sreče v očeh prepozna
Naenkrat pa temno je postalo nebo
in dež se je vlil in padala toča
uprla sem v tebe svoje oko
in telo je prešinila iskra pekoča
Želela sem piti
ljubezen izpiti
želela sem skriti se v tvoj topli objem
a blisk je razsvetlil tebe in mene
povedal kako v obraz obupno ti zrem
Veter divjal je
upogibal vse veje
grom se je širil vse do neba
gledala sem tvoj sivi obraz
to nisi bil ti
je sreča zašla
Nekaterim šele nevihta spere obrazne maske. Ostane sivina resničnih njih.
Ko ni več svetlobe v očeh je konec... Ampak so še drugih oči.
Hvala obema za komentar. Ja, tudi sivina ni večna in za dežjem posije sonce...
Lp
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!