ZABOLODA

Je sonce sijalo in grelo poti

so rože v pisanih barvah cvetele

trava je sočna vabila me

in ptice so najlepše pesmi zapele

 

V travi ležala sem s toplino srca

in grela se s tabo v ljubezni prevroči

nasmeh je krasil moj  srečni obraz

in tvoj je bil srečen v tej davni noči

 

Oči so te moje neskončno grele

roke objemale vse do neba

želela sem s tabo poleteti v daljave

da iskra se sreče v očeh prepozna

 

Naenkrat pa temno je postalo nebo

in dež se je vlil in padala toča

uprla sem v tebe svoje oko

in telo je prešinila iskra pekoča

 

Želela sem piti

 ljubezen izpiti

želela sem skriti se v tvoj topli objem

a blisk je razsvetlil tebe in mene

povedal kako v obraz obupno ti zrem

 

Veter divjal je

 upogibal vse veje

grom se je širil vse do neba

gledala sem tvoj sivi obraz

to nisi bil ti

 je sreča zašla

Milena

Maša GL

Poslano:
10. 11. 2024 ob 21:02

Nekaterim šele nevihta spere obrazne maske. Ostane sivina resničnih njih.

Zastavica

Dragon

Poslano:
11. 11. 2024 ob 08:48

Ko ni več svetlobe v očeh je konec... Ampak so še drugih oči. 

Zastavica

Milena

Poslano:
12. 11. 2024 ob 15:32

Hvala obema za komentar. Ja, tudi sivina ni večna in za dežjem posije sonce...

Lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Milena
Napisal/a: Milena

Pesmi

  • 10. 11. 2024 ob 20:19
  • Prebrano 170 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 44.6

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!