Sončni žarki dramijo dan,
božajo in tipajo,
svetloba trepeta in uprizarja odsev,
pravljična resničnost je pred nami,
drevje ujeto v igro svetlobe,
svetlobne sence se bohotijo in igrajo;
obok šumečega listja trepeče v dehtečem vetriču;
na drevesnem orjaku siva goba opozarja, vse je minljivo.
Igra svetlobe-senc.
Igra duha.
Zvoki življenja nas dramijo.
Šepetanje zelenega gaja,
preplet listja-zvokov,
ki jočejo, ki se smejijo,
trepetajo in se nam smehljajo.
Na tleh se mala klica drami,
pogleduje k soncu,
sončni žarek jo boža.
Živi in se bori.
Mala je,
a mogoče bo nekoč mogočna
in bo živela na stotine let.
Spokojen mir obujen z petjem tic
nas obdaja,
utrip Narave- dih Narave,
pesem srca,
pesem zveni v daljavi,
šepeta, šepeta,
mir in tišina okrog nas,
tihota zelenja je ujeta v brezčasje.

francitraven