Jezen, še vedno boleč,

plah tvoj Pogled,

skrivoma hrepeneč.

Oh! Ti spomin!

Na najino bližino.

Zlivanje v enost Duše in Mesa.

A kaj ko Um bil naš Sovrag,

Ljubezen pa ponik'la v Mrak.

Kot zanikanje Spomina,

je sedaj tvoja Tišina,

neizrečena obeh Bolečina.

Kako stopil boš ven s prepiha,

ko pa klecne ti koleno,

že ob slutnji moj'ga Diha.

Beg in bezljanje,

premeteno premišljevanje,

ne odvrne od občutka,

ki prek' Srca nežno zapiha,

ko pozabiš držat gor zidove,

varovalne Srca tramove,

grobe prepreke Navdiha.

 Naposled pa le zastaneš

ter bežno se v oči zazreš.

O, joj!

Kako sedaj pristopiti

in s teboj spregovoriti,

ko pa je hladen tvoj Pogled -

in narejena Resnoba na obrazu

mi že da misliti

o vnaprejšnjem Porazu.

Mar tako bo ostalo? -

neizrečena Ljubezen,

neizraženo obžalovanje,

vsakič znova odmre

na mojih Ustnicah.

Nikoli na dan ne privre,

do tebe žal ne prispe.

Vozel tesni ostaja,

upam, da le še do jutri,

ne vse tja do Raja,

ko vse se razplete

in Duša s preteklostjo pomete,

da naredi znova Prostor

za novih zametkov

Ljubezni Ovoj.

Devina