Polprazen orje danes s topo glavo

nalivnik po tem velem polju, belem

papirju, ki kot z apnom je pobeljen

skupinski grob. Kaj šlo za podkurjavo

je pesmi mojih že v to našo rjavo

centralno peč. Tole o pregorelem

je Pegazu sonet, ki se, ves spenjen,

zaman poskuša dvigniti v višavo;

potem, ko se v tercinsko je območje

prebil po mnogih mukah, zdaj ob moč je;

nič več ne leta, sklopil je kopita,

v njem volja do letenja je ubita,

zgrmel bo, se bojim, ta konj krilati,

ker sem preveč ga bil po zadnji plati!

Matej Krevs