Ko v ranem jutru prvi žarek sonca
obraz poboža tvoj
vabeč te v dan svetal,
vzemi nežen moj dotik s seboj.

Ko skoz boleč utrip vsakdana
boriš se sam s seboj,
na korakih opotekajočih
boža nežen naj dotik te moj.

Ko solza tiho kane na srce,
ko te prevzame žalost, dvom,
dotik moj, nežnejši od kaplje dežne
postane naj tvoj dom.

Ko temna noč zatisne ti oči
in luna te povabi v spanje,
dotik moj milo hrepeneč
objemi v svoje sanje.

Mojca Žugman