Nisem sigurna, da se zares konča.

Tudi naša Omica je še z nami, v srcih in spominih. Spomini so lepi, občutki pa še vedno radi stisnejo v prsih.

Čas gre včasih tako počasi...

Živ, Maša! Moja izkušnja pa je, da se tudi žalovanje en dan konča. 

Pri meni osebno, se je zastala energija v prsih (žalost v pljučih) sprostila, ko sem imela priložnost skupinsko intenzivno jokati dlje časa, v skupini ljudi, kjer smo vsi prebolevali izgubo ljubljene osebe. 

Ljudje tudi z umom lahko zadržujemo čustva v prsih... in ravno tako, lahko spustimo in zaživimo spet lahkotnejše.

Zanimivo: tole skupinsko žalovanje. Da izplahneš ven iz sebe tisto "težko sapo", v družbi sorodnih sotrpinov (se pravi na varnem).

Marsikaj je, kot pišeš, stvar zavestne odločitve in intenzivnega proaktivnega delovanja.

Na srečo tudi odhod ljubljenih prebolimo. Bolečina odraste v lepe spomine.

Tako je.

V naši zahodni (kapitalistični, evropski...) družbi ne znamo najbolj "učinkovito" žalovati, imamo sram do joka pred drugimi, cmok potlačimo in posledično se žalovanje vleče leta... (Tudi pri meni je bilo tako.)

 V Afriki (in mislim tudi v Aziji...) znajo žalost bolj kompaktno, intenzivno, skupno dajati skozi... Jočejo ko dež en teden, se objemajo, hlipajo, globoko družno počastijo spomin na preminule... in grejo osvobojeni naprej z življenji.