Hvaležen sem za jutra, ko se svet prebudi v tihoti,

ko zrak še diha svežino in svetloba nežno steče čez vse, kar je.

Hvaležen za kavo, ki me ogreje, za tople dlani, ki držijo skodelico,

za občutek, da je vsak dan nov začetek, odprt za razne možnosti.

Hvaležen sem za ljudi, ki pridejo bliže,

ko jih potrebujem, čeprav včasih brez besed.

Za prijatelje, ki so z mano tudi v tišini,

za družino, ki kljub vsemu vedno ostaja, ko vse drugo zbledi.

Za tiste trenutke, ki jih komaj opazim –

žarek sonca skozi okno, smeh nekoga na drugi strani ulice,

ali trenutek, ko dež nežno pada na streho.

Ti trenutki, tako preprosti, a polni smisla.

Hvaležen sem za sanje, ki v meni še gorijo,

za možnost, da iščem, raziskujem, in včasih najdem.

Za glasbo, ki prinese novo življenje, za knjige, ki me ponesejo stran,

za umetnost, ki me spomni, da svet ni samo to, kar vidimo.

Hvaležen sem za vsak korak, tudi če je težak,

ker mi kaže, da sem tukaj, da obstajam,

in da življenje ni vedno jasno ali popolno,

a v vseh teh odtenkih najdem svoje mesto.

V hvaležnosti diham, iščem, živim.

To je dovolj.

TimotejB