Človek pojdi do izvira,

prisluhni šumenju vode,

ki ljubko, nežno poje

neko prastaro pesem.

Predaj se šumenju,

čudi se pesmi,

vse tvoje misli,

spremembe naj se v kaplje.

Naj se zazdi ti,

da je to simfonija,

brez violine in not,

stkana na izviru.

Ne dovoli, da misli

ostanejo prazne.

Kaplje so predragocene,

naj v njih bo življenje.

Zdaj priznavaš izvir,

pa dodaj mu še ribnik,

sestavljen iz sebe,

da bil bi zanjo:

- Za mavrično ribico,

ki leskeče se v tebi,

kljub vsemu še vedno,

ribica vere, upanja in ljubezni.

Ronja