Drevesa govorijo v nemi tišini, drevesa ječijo v viharni noči, drevesa se jokajo v bleščeči jutranji zarji, ko se dan rodi. V pravljični tišini tihega gozda se poraja novo življenje. Mala klica se rodi, mala klica teži k svetlobi in drevesa se nemo spogledujejo v čisti tišini, nič ne govorijo, samo varujejo, varujejo nas in svoje potomce, varujejo z svojo mogočnostjo, varujejo z svojo trdoživostjo…..
Nič ni varno v tem našem svetu, vse se bori, bori se za preživetje, preživetje sebe in tudi svoje vrste. Življenje in življenjske oblike so raznolike, težko si je predstavljati to silno raznolikost, včasih nam lahko le navdih, pričara to prelepo igro narave….
V tihem gozdu nam drevesni očaci pripovedujejo svoje zgodbe, zgodbe o življenju, zgodbe o nas samih, samo poslušati jih je treba. Z svojim zvokom zrcalijo našo dušo, z svojimi simfonijami odpirajo zaprta srca in čas nam tiho mineva v tej lepoti zelenega gaja. Čas se ustavi, ko se mirno zazreš v ta šumeči nebeški svod zelenega listja, ki trepeta pred našimi očmi, a je le en minljiv trenutek, ki se odvija pred našimi očmi.
V tihoti nemega gozda je vsak dan nekaj posebnega, vsak dan se ozrcali z svojo igro življenja-to je svet prepletenosti in soodvisnosti, svet bojevanja in tekmovanja, svet, kjer najmanj zaščiteni doživljajo svoje težke življenjske izkušnje v tem nepredvidljivem svetu in se borijo, borijo se za preživetje in le čas pokaže kdo je resnični zmagovalec te veličastne igre narave in drevesa nam govorijo v nemi tišini, pripovedujejo nam zgodbe, zgodbe o življenju njih in nas samih. Trenutki naše minljivosti tako oživijo v neštetih zgodbah-pripovedujejo, opozarjajo in dih trenutka preživetega v čarobnem svetu narave tako živi in pripoveduje in si piše svoj hvalospev: »čar trenutka preživetega med šumečimi drevesnimi orjaki je živ, dokler živi v naših srcih in živi v naših spominih…! in tako nam nema drevesa spregovorijo in govorijo svojo zgodbo, zgodbo svojega in našega življenja!«….

Drevo življenja

pripoveduje zgodbo-

kipari srce.

francitraven