Zgubljen sedim ob mizi,
z mano prazna steklenica vina.
Srčno bolečino razdal sem mnogim
zdaj, kot na odru, brez luči, sem balerina..

V trenutku bežnem vse se je podrlo,
spoznal sem, čustva dal sem striptizeti,
zavrgla jih v smeti je hladnokrvno,
zdaj se trudim le še preživeti.

Vse misli zdaj so ena sama bolečina,
če z glavo hočeš skozi zid to tvoja je usoda,
za tabo v zidu ne bo ostala udrtina,
zaman na silo se trudiš priti do izhoda.

Princesa moja mi je v srce kristale vsadila,
ko srečen sem se svetijo kot čisti diamanti,
a žalost jih je v kozarcu vina utopila,
zdaj me bolijo ti kamni prevarantski.

Plesal sem na osvetljenem odru kakor balerina,
zaslepljen verjel sem v moč ljubezni nadnaravno.
Svetlobi vračam vse a ostaja bolečina,
zdaj skeli v srcu me vsaka misel nanjo.

Tomaž Jevšenak