Rdeča svetloba osvetli dvorano,
do zadnjega kotička nabito
s pričakovanjem.

Ritmi zemlje, parajoči, divji;
bruhajo lavo, ki preplavlja.
Tvoj hripav glas prihaja iz dna,
iz ozadja prihajajo angelski glasovi.
Popolna usklajenost.
Strmim negibna;
maternica zavibrira.

Obraz se ti zaklene, okameni.
Bolečina zareže v srce, pljuča.
Razgaljenost presune.
Izguba, žalovanje.
Feniks.
Glas dobi toplino.

Glava vibrira
od igrivosti, radoživosti,
od moči, brezkompromistnosti.
V sivi obleki je energija mladeniča.
Kravata je že na tleh,
maske si odvrgel že davno.
(Si jih sploh imel?)

Spustiš nas v srce.
Pošiljaš valove, ki se dotikajo nezavednega
in se ti vračajo.
Dihamo enost.
S tabo prestopamo:
iz bolečine v radost,
iz brezizhodnosti v upanje,
iz bližine v oddaljenost,
iz fizičnega v metafizično;

v smrt in življenje;

ker vedno gre za to...

Zaključiš sam,
s klavirjem.
Into my arms.

Bela luč osvetli dvorano -
gremo naprej.

nada pecavar