Postoj!

Postoj še malo.

Držim te. Vem,

a ne morem si pomagati.

Neizrečeno...

A ti slutiš, čutiš...

Bolečino,

strah mojega srca.

Vem, da odhajaš,

a ne pustim ti še.

Mar je to prav?

Prav gotovo, da ne.

A strinjaš se,

s tihim pogledom mi odgovoriš:

“V redu je. Dobro je.

Tu sem. Skupaj sva.”

A kaj,

ko večno te pregovarjati ne smem,

ne morem.

Telo opeša,

srce zastane, zastoji.

O Bog!

Kako naj preživim ta grozni trenutek!

To nočno moro vse mor!

Tako odlagam, odlašam...

Pogledaš me,

vprašaš za dovoljenje.

A vidiš nepripravljenost v mojih očeh.

In zastaneš.

Še malo postaneš.

Kaj pa je to tebi,

ki si tu že mnogo desetletij.

Kaj ti je, -

počakati še leto, dve...

Da um privadi se na idejo,

da se spusti iz krča strahu

in bolečine,

da pusti, naj se zgodi,

kar dogoditi se ima.

Žalovati za teboj,

ko si še vedno tu.

Mar je to normalno?

Spodobno?

Zgubljaš se že...

Tvojega uma ni več tu,

le še napol,

napol pa se z angeljci igra,

na boljše čase že komaj čaka.

Čaka na slovo,

zasluženi odhod,

z žulji prislužen,

stokrat preplačan,

ta postanek tu med nami.

Kako kruta ta reč,

da se vse konča,

da vsemu pika sledi,

brez nadaljevanja.

Tesnoba, jok in molk,

nas bodo objela ta dan,

ki se ga otepam zaman.

A pozabimo sedaj na to,

dokler vse še vsaj malo je lepo.

Skuham kavo, postrežem čaj,

naj počaka nate še malo ta Raj.

Devina