Spomnim se trenutka, ko sem se izgubil.

Bil je lep jesenski dan, ravno po dežju.

Ljudje so bežali po opravkih in čutiti je bilo smisel.

Mavrice so kričale svoje barve na ves glas,

prazen glas, poln tišine.

Čustva so tedaj imela moč!

Ne samo tako… tisto energijo,

ki jo predstavlja veliki pok,

ki širi vse, v vse strani,

popolnoma brez ideje o tem kako nesmiseln je konec.

In ko se znajdeš z mano v tem trenutku časa,

brez brige in pomisleka o vsemogočnosti obstoja,

tedaj za trenutek izgubi tudi ti sebe

in se vrni v rumeni barvi sredi odseva dežja od sonca,

kajti sledili ti bodo še vsi brez smiselni a polni barv,

brez konca!

Roko