
ta cvet je pokukal iz zemlje
z eno samo željo
da bi dal sebe
večnost v njem
a ti ne veš kaj je
ovenel je
listje je odpadlo
pokril ga je sneg
pesmi
polne besed
se spominjaš
od kdaj je gluho nebo
se spominjaš
da ljudje
tega niso več razumeli
nikdar nisi zaživel v njih
tvoje besede so pepel
svoje vino piješ sam
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!