Od ljubezni pijani dvojni sonet
Ko spisal sem ljubezenski sonet;
ga odposlal njej – v svet;
začutil spet sem željo to peklensko,
ki moj obraz jo mnogim je izdal;
da rad bi ljubkoval
in ljubil tisto poročeno žensko.
Ker pesnjenje utehe mi ne da;
me ona ne pozna;
pa sem zavil spet v tisto hišo s šankom,
in se od žalosti tako napil,
da zjutraj sem zbudil
se skupaj s potepuškim psom pod gankom.
Hud maček – v meni – s kremplji me je klal,
ko v glavi so zvonili mi zvonovi;
v dalj plesali plotovi,
ter branil mi hudič je, da bi vstal.
Pa sem spet zleknil se na tla in vzel
beležnico iz žepa razcefrano
ter besno – podivjano
sonet ta čuden pisati pričel.
ga odposlal njej – v svet;
začutil spet sem željo to peklensko,
ki moj obraz jo mnogim je izdal;
da rad bi ljubkoval
in ljubil tisto poročeno žensko.
Ker pesnjenje utehe mi ne da;
me ona ne pozna;
pa sem zavil spet v tisto hišo s šankom,
in se od žalosti tako napil,
da zjutraj sem zbudil
se skupaj s potepuškim psom pod gankom.
Hud maček – v meni – s kremplji me je klal,
ko v glavi so zvonili mi zvonovi;
v dalj plesali plotovi,
ter branil mi hudič je, da bi vstal.
Pa sem spet zleknil se na tla in vzel
beležnico iz žepa razcefrano
ter besno – podivjano
sonet ta čuden pisati pričel.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 10. 10. 2009 ob 16:03
- Prebrano 801 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 335
