Zora se vzdiguje in rahel vetrič se poigrava z svetlimi kodri, ki kot pšenično klasje nežno plapolajo in se kot lahkotni plesalci prepletajo in igrajo. Nasmeh zažari na licu in srečna toplina oblije obraz. Zadovoljstvo se kot rahel potoček spusti na obraz; oči se igrajo in iščejo toplino, ki se zažira v oči, ki so prežete z pomladansko toplino. Rahel objem in nasmeh zažari na licih; ptički z svojim prečudovitim petjem oznanjajo nov dan.
Nasmeh zažari, srce zavriska, oči kot smaragdna reka tipajo po obrazu, sreča…., ju obliva, zadovoljstvo ju prežema, rahel vetrič ju objema. Brez besed v tihi samoti-plujeta v širni ocean, ki se razprostira vse naokrog. Pomladanski vetrič se igra, kodri plešejo, obraz srečno gleda v daljavo in se nemo predaja temu prijetnemu trenutku…
Lepo je, če se preprosto živi, lepo je, če lahko vdihneš dih narave, lepo je, če se v očeh lesketa svetla zvezda; sreča se tako odkrije, nasmeh kriči in srce poje pesem svojih sanj. Samo en trenutek, pa čutimo večnost, samo en pogled in srce se nasmeje; samo en nasmeh in veš, da so odkrite sanje, sanje, ki zaživijo, sanje , ki se ljubijo…..
Rahel vetrič se še naprej poigrava; igra se svojo igro in nežno gladi lase; čas se ustavi in zora kaže svoj obraz. Škrlatno jutro se je prebudilo; rdečerumeni odtenki se zlivajo v nebo, krasna modrina preplavlja obzorje in srce trepeta, trepeta, kot pomladanski listek na nežni brezi in uživa….
Zora se dviguje in v spominu se bo ujel ta trenutek, ta dih ljubezni, ta vetrič poezije in živel bo večno, živel bo večno v srcu in zvezda v očeh-zvezda krasotica, ne bo nikoli ugasnila; živela bo in živela večno in se ljubila-ljubila se bo strastno in popolno in ta čas bo ostal v srcu in živel, živel bo večno…
Tako se škrlatna zora rojeva in vetrič se poigrava s svojo igro in uživa in se predaja……

Dehteče cvetje,

drami barvito  jutro,

zarja se ziblje.

francitraven