Galebi nad hišami našega mesta letijo,
med jadranjem puščajo v zraku nevidne sledi.
Pod njimi so znamenja, ki mi lahko sporočijo,
kaj danes kraljica Usoda od mene želi.

Preveč dobrotljiva je, da bi mi to ukazala,
zato njena znamenja jemljem samo kot namig.
Začutim, pomislim in vem, da mi je svetovala,
naj končno pretrgam te spone iz težkih verig,

ki sem si jih, norec, skoval iz nesmiselne jeze
na svet, na življenje, človeka, na vse, tudi nase,
in kríčal sem, žalil, blatíl, se razburjal brez veze,
kot muha mesarska na drek prileti in se pase.

Slikarji Usode pa rišejo nove poteze,
nevidne sledi na nebo, kakor pot v druge čase!

maatjazh