
Potopiva se v mano
v rušnjo bleščavo,
za parobki čremoža
nad bočine v vrhé …
A bo treba it urno,
čuj jesenski nokturno,
nekje virčki svežine
iz škaven vrvé ...
V strmal jo mahniva,
si plamene netiva,
čobodro mlečnine
spihava gredé …
Naj slutnja velese,
spogledljive metrese,
kot nekdaj upleni
poželjivo srcé ...
Si solza ne otiraj,
ak' daleko je včeraj,
ko prsk je v jeku
med parožki rohnel' …
Danes sanje spočijva,
jih v izvirnic' izmijva,
morebiti še ugledava
njih zóren odsev ...
In ko bode ječalo,
v kopnjavi vršalo,
bo registre odprlo
vse do zvonke sapé …
Tedajci srage otreva,
se spominjanj zaveva,
ko brklje so uhajale,
zaplesale v goré …
Jesenski nokturno - lepooooo
... a bo treba res pohitet, da se ulovi vsaj še za prgišče sanj.
Je že tako!
Dan je sicer kisel, tvoja pesem me je pa sprehodila po, s soncem obsijanih, razgledih.
Bodi dobro, Marija
Hvala ti, Marija za tvoj božajoči komentar! Koprnenje po tistem čarnem svetu razglednih planinskih frat in srh vzbujajočih rtin, ki so nama izpolnjevali in pestrili življenje, zna predvsem v času jeseni, ko pogled zlatijo macesni in srebrijo cemprini vzburiti erupcijo spomina ...
Z lepim pozdravom,
Sašo
Všeč mi je, kako sinusno niha jesenska sonata skozi vsebino v kontrastnih predstavah hrepenenj ter občutjih in/ali krajine (začetek: potopiva - konec: vrhe; strmal - srce; solza - zoren odsev; In ko bode ječalo - zaplesale v goré; ... ). Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Všeč mi je Jošt, da si jasno izluščil in v komentarju obelodanil poanto pesmi. Hvala ti, da si izpostavil pesem s podčrtanjem.
Lepo pozdravljen,
Sašo
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Sašo Zorc Florjanski
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!