
Blagor tistmo,
ki v samoti žvi,
ta zares se lahko,
življenja veseli,
v naravi zali,
se srce prebudi.
Šepet tic,
po dolini tihi
odmeva,
mili glas,
doli tam prepeva;
ko ptiček žvrgoli,
življenje,
v zelenem gaju,
se smeji
in še ko,
več te ni,
ptičja pesem,
v srcu,
smeh budi…
To so lepi časi, ki izginjajo; od leta 2004 pa do zdaj se je veliko spremenilo - več hrupa in manj ptičjega petja. Žal.
Osebno mi bolj ustreza mirno življenje v naravi,kot hrupne novodobne betonske džungle, kjer mir le stežka najdeš in tako sem čutil takrat ko sem pisal to pesem in tudi danes ni nič drugače, vsak pa mora zase poiskati svoj kotiček za sprostitev-prostor pod soncem, kot mu le ta najbolj ustreza, ljudje smo pač različni in razvoj vedno prinese svoje, tako da je mirnih kotičkov okrog nas vse manj, žal.!
Nada, hvala za komentar in prijeten dan še naprej ti želim!
l.p.!Francelj
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: francitraven
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!