Tam za vogalom je močvirje.

V močvirju mrestijo žabe.

Tja namakam svoj žolčnik.

Mogoče bo pomagalo

vzpostaviti ponovno ravnovesje

po holecistektomiji

in v prestani vodi se razblini razlog

z izvida, da so ga že razjedle nasičene maščobe

vegetiranja v betonirani puščavi,

kjer naj bi slabo kri črpala srca,

ki so jih trgali roboti in zakopali v pesek,

ki duši. Ki izžge. Ki gravitira. Do dna.

In tako praznosrčniki nevedoč podirajo mostove,

ki so jih zrasli v eno.

Kar se menda čuti v momentalni esenci tanatosa.

Izgubil si humor. A se smejim črnemu.

Ker je to edino, kar ostane.

Je edino, kar me skoraj učloveči.

In v močvirju tudi ti. In toliko

vrst tebe namakate

vitalne organe.

~Pa ne pozabi dobro ožeti.

FagopyrumE