Si bom zdaj upala najprej naslikati sebe
Tema se razpaca v objem večera,
ožema vse nebo v trakove sive,
kot da žaluje, ker spet dan umira,
le puste veje so v dežjú igrive.
Oči, ki so rojene brez vseh slik,
zapirajo prepolno galerijo,
čeprav lepote tu je draž in mik,
so stene tiste, ki več ne zdržijo.
Zato izpraskam barve posušene -
vso staro radost zraslo v bolečino,
uničenje vseh iluzij požene
v sobanah poflekanih se - v čistino;
raztegnem jo po stropu tleh, zidovih,
ki žeja jih po čevljih lahkih, novih.
Irena, tile verzi pa res pobožajo po dolgem in po čez in ja, kar upaj se naslikati ...
čeprav lepote tu je draž in mik,
so stene tiste, ki več ne zdržijo.
Zato izpraskam barve posušene -
vso staro radost zraslo v bolečino ...
Lp, Caki
Caki, najlepša hvala, Caki,
Moja asociacija ob branju (zaradi čevljev na koncu pesmi):
Tla kličejo po mehkih volnenih copatkih,
stene po udobnem kavču z odejico,
strop sanja o vroči čokoladi, toplem čaju in preprostem biskvitu.
Oluščena stara barva pa te kliče, da naslikaš sebe nekam tja na sredo vsega skupaj.
Najlepša hvala, Maša.
Včasih je treba narediti prostor za nove, drugačne freske. Da neseš svojo galerijo naprej. V obutvi, ki zdrži še kar nekaj dobrih plezanj, :)
lpi
Irena,
lepo ti tečejo besede v tem melanholičnem sonetu.
Lep pozdrav, Dejan
Dejan, nalepša hvala
in naj ne bo melanholije,
da žalost nam lepot ne skrije :)
Lpi
Sestavljati čas, stvari in prostor, živeti ob drugih in z drugimi; in z vsem tem sestavljati globine sebe, da se potem lahko vse osvetli v prihodnosti v barvah lastnega odseva. Zato pregnati dvom ter shraniti in se ozreti tudi v lastno podobo. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 18. 10. 2024 ob 21:03
- Prebrano 424 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 274.69