V tihih kotičkih mojih misli,
iščem tolažbo, a so le nesmisli,
kajti vzel si vse, kar so bile moje zamisli,
puščaš me v kosih, izgubljen sem v apokalipsi.

Čar trenutka, minljiv in hladen,
puščaš me praznega, počutim se majhen,
ponudil sem svojo dušo, v zgodbi poražen,
toda zdaj stojim, sam kot kamen.

Užitkom pustim, da se izmuznejo,
kajti v tvojih očeh sem videl kako zažarijo.
Zdaj pa vidim le, da je bila vse samo igra,
in jaz sem bil norec, zaveden.

Izlil sem svoje srce v upanju, da boš videl,
ljubezen, ki je gorela v meni, nesmisel,
ampak ti si ga pravkar vzel in me osvobodil,
taval sem izgubljeno v svetu, ti moj si rešitelj.

Tako se odkupim za grehe, ki sem jih poznal,
v senci mojega prestola,
kjer sem prepuščen žalovanju, kot neroda,
za čar trenutka, ne vreden odpuščanja nekoga.

Tomaž Jevšenak