Doživela sem vrhunec
skupaj z lastnim nazadovanjem.
Veselje z burko pod kapilarami.
Pod zaveso vidnega polja
lesketajoč sij mokrote
z nevednim izrazom.
Toliko zanosnih besed,
izsušenih na otrplem jeziku.
Vrnitve ni videti.
Le sprejeti spočetja
obdobnega zaletavanja
te mešane nedorečenosti
v zidovju nespokoja.
Na trenutke ne vem, kdo sem,
ne verjamem v smisel
tlakovanih prehodov
pod samodejnimi koraki,
ki me vlečejo naprej.
Odmevi minevanja
s sencami rišejo
obrise gladkega poda
na temeljih telesa,
s svetlečimi sledovi
vrtečih plesalcev,
onemelosti in krika.

Nuša Ilovar