
Škrlatna zora se budi v dihu jutranjega sonca,
dih vetra pozdravlja zalo jutro,
drevesa nemo ječijo v tihoti jutranje tišine.
Veje se kot žametne roke plesoče igrajo v vetru,
šumeči slapovi zelenja se dotikajo neba,
listki drhtijo in trepetajo v dotiku vetra,
nežno plapolajo in igrajo svoj svatbeni ples.
Zvoki življenja dramijo dan,
tišina prepletena z glasovi živali,
tišina prebujena z zvoki smejočih ptic.
Mir in tihota nas obdaja,
pod obokom drevesnega orjaka,
se mala klica nemo steguje k svetlobi
in išče svojo pot.
Nemi tihi korak v senci košatih krošenj
ustvarja silhueto spominov za nekoč,
dotik življenja – dih življenja,
zala zarja zadehti,
jutro je prebujeno.
Pesem mi je zelo všeč, zelo obetavna, morda preveč zmoti le to, da je vsak verz popolnoma samostojen in potem ni preliva med njimi, biti drsenja skozi pesem, zato se vse slikovite podobe berejo skoraj kot seznam. Občutki, ki bi nas morali zanihati skozi pesem, se prelomijo na koncu vsakega verza. Preberi na glas in boš opazil, kakšen zamolk nastaja, razčlenjene podobe pa se težko zlijejo v enovito celoto.
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala za komentar, "pesem je napisana kot hvalospev "materi Naravi", njene lepote odkrivamo po delčkih, celoten vpogled v njeno delovanje pa je nam prekrit, sicer se zavedamo njene veličine, važno pa je, da se nas jutro dotakne, kajti vsak dan je lahko nekaj posebnega in spremljanje življenja v naravi, je lahko za nekoga dotik srca in balzam za dušo!"
Prijeten večer vam želim in še veliko ustvarjalnih trenutkov.!
L.p.!Francelj
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: francitraven
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!