Pesniški subjekt gradi svojo identiteto skozi misli in potuje z besedami le skozi lastni notranji svet, da brez fizične prisotnosti izrazi in ohrani občutek nevidnosti in brezčasnosti. S tem se povsem razkrije in nagovori druge, ki ga lahko (s)poznajo le po izrekanju in tako lahko vse izražene misli ostanejo neokrnjene in nezasenčene z zunanjimi fizičnimi podobami. Anonimnost, ali celo fizična odsotnost avtorja, omogoča, da se pesniški subjekt popolnoma umakne iz materialnega sveta, izrazi se le še kot beseda, verz, pesem, preko katerih se prepletejo misli avtorja do bralca. Vendar se ne razkriva le moč besede, pač pa tudi moč dvoumnosti besed, ob tem pa še, da tudi tišina in neizrečeno nanašata veliko prostora za razraščanje misli. Kontrastnost podob dodatno poudari dvojnost, spekter in kontradiktornost življenja, zato vsaka beseda, potrebuje globok premislek o tem, kakšen odtis bo pustila v svetu. Čestitke!

Milan Ž. – Jošt Š.