Koliko solz na poti svoji sva prelila

srce se lomilo je od bolečine

prestala sva vse krute dneve

s spoznanjem

 da enkrat vse mine

Nesreča z nama po poti je hodila

in trnje se je znašlo pod nogami

iskala sva izhod iz silnega trpljenja

in neko upanje

 da srca nama ne rani

Vsak dan so dnevi bili bolj težki

še bolezen naju je ranila

nisva več iskala sreče

prepričana

 da vse sva izgubila

Zrla sva v svoje se oči

iz katerih se sto solzic je prelilo

drug drugemu si brisala mokri sva obraz

se spraševala

zakaj vse to se nama je zgodilo

Trpljenje to je skriti bil namen

da sreča ne bi naju nikdar zapustila

preveč radosti nama nudil je objem

in v njemu vse sva lahko pozabila

So solze se na licu posušile

trpljenje več ne seže do srca

spoznala smisel sva življenja

ki ga dala je ljubezen za oba

Me tvoja roka nežno vodi

in moja tebe čvrsto drži

dokler sva skupaj bova srečna

četudi sto nesreč ponovno se zgodi

Milena