Oblak seže do dna doline,

raztegnjen čez nebo kot speča princesa,

in me vabi k neskončnim njivam.

Če samo iztegnem roko

postanem megla, ki objema jutro,

medtem ko leteči predmeti trgajo zlato.

Na paleti se počasi meša v modro

in spomnim se mraza, ki se nikoli ne konča.

Prisotnost v trenutku, ko se ugasnejo luči

in v zraku lebdi vonj po ožganem,

to ti pove, da je nov dan.

šalca kave