Na srce si je obesil panoje, ki mimoidoče hranijo s smehom.

Na oglasnih deskah visijo kosi nepoznanih bitji, ki si na predpražniku jutra otresajo umazane škornje.

Za seboj pušča odprto okno, ki ga je prisplonil na obešalnik. Zraven je postavil še stol iz lesa in razpadajočo posteljo.
V kotih sobe je pustil odprte radjatorje.

Na ramenih ima oprtano culo ...

V mikromotivih se je znašel na sredini gozdne jase, travnika, doma in prijateljeve sobe, kjer se mu je utrnil ves svet ... 

Tudi sedaj, ko je že odšel,

ga še vedno ubija misel na moje ime

in na tisti večer,

ki še traja ... 

Jernej Jager