se pretaka v meni.

S šumenjem
nežnih, komaj slišnih
poljubov nedolžnih valov;
z bučanjem razpenjenih
togotnih jezdecev.

Z vriski
in kriki,
ki jih nihče ni slišal;
zarivajo se v razjede tisočletne skale,
da jo bodo razklale.

S tokovi, ki vibrirajo po kosteh
s pridihom srhljivosti -
na neki točki se spremenijo v mir;
njegov zvok odzvanja od vsepovsod
in ga srkam;

da vem, kako je bilo,
ko me še ni bilo
in kako bo,
ko me več ne bo.

nada pecavar