v preširoki krsti plujeva

po drobnem vesolju

ki se zapira samo vase

dva zagrenjena človečnjaka

iz knjige knjig

tragedije tragedij

smešnice smešnic

v jadra svojih ličnic loviva

kozmični veter

vdahnjena nama je človečnost

kače nama sikajo besede

osel dvakrat rigne in razširi krila

na njegovem ščetinastem hrbtu

poletiva proti luni 

beseda pada  na plodna tla

preroki žugajo

bratje ubijajo

 vzorcu je ponavljanje vrojeno

sonce in luna in mogočni krvavi stebri oboda

preprečujejo sesutje nagnite prastrukture  

oče in sin

mož in žena

nož in kri

galaksija

naj si umijem obraz

v hladnem kolostrumu tvojih razbeljenih  zvezd

-----------------------------------------------------------------------

pod črto:

zdaj ko se krajšajo življenja dnevi

dvomim v znanost 

našo vrsto je okronala z epitetom

modri in/ali razumni

včasih ob zori brezumno se tešim

- še vedno ostaja možnost

da stara Sapientia ni bedasta

ampak le brezmejno cinična  

brezno