Stal ponoči sem pod oknom tvojim,
s peskom drobnim sem poizkušal te zbuditi,
pokazati sem hotel, da za tebe se vsega lotim,
pa pri tem res nisem hotel ti očeta prebuditi.

Iz lope sem vzel to lestev staro,
splezal urno sem po njej do okna,
stara okna so škripaje se odprla
hitro noter segel sem a le otipal ostro brado.

Dovoli, da se tvojemu očetu opravičim,
za strah, ki ga utrpel je tisto noč pri oknu,
padel tudi jaz sem z lestve z ropotom slona,
tudi mene je ob tem dotiku preletela strašna groza.

Razmišljal sem kako naj se ti opravičim,
priznam še prav sedaj res divje mi srce utripa,
očetu reci, da bo bolje, če bo pustil me v bližino tebe,
ker odnehal bom šele, ko bo slišal zvonove ohceti cerkvene.

Tomaž Jevšenak