Rad bi vedel kam gre svet
sam sem kar preveč v njem razpet,
včasih sem kot majhna smet,
od normalnega sveta preklet.

Vsak dan grem v avto sedet,
vozim, po temnih in mokrih cestah, ujet,
moja družba je vsakič en drug cestni balet,
cel dan se počutim v nek primež ujet.

Potrebujem en normalen človeški klepet,
rad bi bil nekje od razgleda prevzet,
sem en res izgubljen poet,
star sem že in kmalu bom od tablet zadet.

Še prej bi rad bil zdivjan v družbi deklet,
rad bi kot v mladosti spet lovil en komet,
slišal bi rad kozarcev žvenket,
potrebujem spet svojo zdrav(lj)ico zapet.

Trapped, Crucified and Cursed

In the vast expanse of time and space,
I seek to know the world's embrace.
Lost in the chaos, I wander aimlessly,
Searching for answers tirelessly.

Every day I go to sit in the car,
Driving on dark and wet roads afar,
Trapped in this metal cage, I feel,
A different road ballet, an unreal ordeal.

Oh, how I long for a normal human chat,
To be overwhelmed by the view somewhere,
As a lost poet, my heart grows flat,
Soon to be hit by the pills, I fear.

In the company of girls I'd like to be,
Crazy and carefree for all to see,
Chasing comets like in my youth,
Embracing adventure and finding truth.

Tomaž Jevšenak